Kolo je pripravljeno za vožnjo, piše v sporočilu, ki ga prejmem na svoj pametni telefon. Odlično, prej kot sem misli. Ravno prav, bom ga v nedeljo kar preizkusil, imam dopoldne ravno toliko časa, dobre štiri ure pred kosilom, da prekolesarim prvih sto kilometrov v tej sezoni. Nedelja zjutraj, zbudim se prej kot po navadi.

Zaradi kolesarjenja, da bom imel še kakšno uro več, za rezervo, če je kolesarska kondicija slučajno usahnila čez zimo. V garderobni omari poiščem kolesarske hlače in majico, napolnim bidone z vodo, čelada je že na glavi. In že drvim po stranski proč od mesta. Za začetek sezone sem izbral kolesarsko turo brez večjih vzponov, da ne omagam prehitro in da vidim kako je s telesno pripravljenostjo. Ta zadnja plat bo sigurno boleča, ko se vrnem domov. Zima pač pusti svoje posledice in kar nekaj vrtljajev pedal bo potrebnih, da se telo spet utrdi. Dobro, da sem zgoden, na cesti še ni veliko prometa, samo tu in tam me prehiti kakšen avto. Kolo deluje brezhibno, dobro je servisirano in pripravljeno, kilometri na kolesarskem števcu se kar hitro obračajo. Sem pa doma pozabil vzet malico, tako, da bom moral poiskati kakšno odprto oštarijo, da se okrepčam. Za menoj je že dobra polovica ravne poti, zdaj pa se začenjajo manjši vzponi, tukaj pa bodo delale mišice na nogah. Na zadnjem vzponu pa na srečo odprta oštarija. Kolo prislonim na zid in vstopim.

Pomalicam, spijem še steklenico mrzlega piva in že sem na poti proti domu. Spust je vedno bolj nevaren kot vzpon, previdno bo treba, sploh še, ker so mišice že začele kazati znake utrujenosti, pa tudi moja zadnjica je boleča na dotik s sedežem, večinoma spuste opravim stoje, na pedalih. Ko kolo postavim v kolesarnico pogledam na števec. Ustavil se skoraj pri stotih kilometrih. Super za prvič. Zadovoljen sem sam s seboj.

…